Skoči na glavno vsebino

Film kot fotografski medij izumira. Lahko bi tudi rekli, da se je to že zgodilo, ko ga je, kot ostala analogna fotografska sredstva, z vstopom v elektronsko dobo počasi nadomestil digitalni fotoaparat. Biti unikaten, drugačen ali izviren je dandanes na področju fotografije težko. Ne zaradi pomanjkanja idej oz. kreativnosti, temveč zaradi zatiranja le-teh. Zmožnost posneti “neomejene” količine fotografij, kar nam je ta prehod omogočil, je razlog, da le-te postajajo monotone, enolične ter v mnogih primerih tudi dolgočasne in brez pomena. Rezultat je žal le poln disk nesmiselnih fotografij, ki jih tekom let nihče ne bo niti pogledal.

Če govorimo o fotografiji kot umetnosti, menim, da si je potrebno za vsako fotografijo vzeti čas, se ustaviti in premisliti, šele nato zajeti posnetek, pa naj slikamo na film, z digitalnim fotoaparatom ali celo pametnim telefonom. Kljub vsemu pa je fotografiranje na film res posebna izkušnja, nekaj “novega”, pristnega. Že samo zaradi omejenega števila posnetkov si prisiljen delati počasi in osredotočeno. Dejstvo, da lahko svoje fotografije na koncu primeš v roke, da lahko vidiš, kako je svetloba fizično spremenila trak, me fascinira. Verjetno se ljudem, ki so odrasli z vsem tem, to zdi nekaj povsem vsakdanjega, običajnega, morda zgolj nostalgični spomin na tista leta, zame pa to predstavlja nekaj novega in izrednega.

Povod za moj eksperiment je bila radovednost, privlačno zanimiv – nepopoln videz takih fotografij in sámo zanimanje za stare fotografske procese ter želja po njihovi ohranitvi. Vanj sem stopil s ciljem ustvariti najboljše možne fotografije z najmanj in za današnje pojme “najslabšo” opremo – s fotoaparatom in objektivom iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ki ga danes lahko kupimo za malo več kot par skromnih desetakov ali pa celo manj. Film sva s prijateljem razvila v temnici “njegovega” dijaškega doma, za kar sem mu zelo hvaležen.

Ko sem slikal ta dogodek, sem se trudil najbolje zajeti in se posvetiti podrobnostim, posameznim ljudem, pripravam oz. stvarem, ki jih večina ostalih fotografov, osredotočenih izključno na preprosto reportažo dogodka, ne bi posnela. Med fotografiranjem samega programa sem poskušal najti najrazličnejše pozicije in zorne kote, najzanimivejše kadre. Otvoritev šolske telovadnice mi je predstavljala izvrstno priložnost, da pridobim nova fotografska znanja in izpopolnim že pridobljena. 

Blaž Peterka, 3. r

FOTOGRAFIJE >>

(Skupno 66 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost